Čeprav je poletje že davno zaključeno, so bili ležalniki še vedno na plaži. Skoraj nikogar drugega ni bilo tam zato sem si izbrala enega in se nanj ulegla, Ravno se je pripravljal sončni zahod in ker že dolgo nisem imela priložnosti, da bi ga lahko v miru in tišini opazovala se se odločila, da si bom tokrat vzela čas za to, ker imam ravno priložnost.
Res ni bilo nikogar tam na plaži, razen jaz, ležalniki in popoln sončni zahod. Brez težav bi lahko tam zaspala, ker je bilo tako mirno in prijetno in res bi bilo fenomenalno. Ampak če bi to naredila, bi zamudila sončni zahod, ki je bil pa res tako lepo, da bi bilo škoda, da ga zgrešim. Tako sem se potopila vanj, da se je čas kar ustavil. Čeprav ležalniki niso bili najbolj udobni, sem se kar udobno počutila, ker sem pozabila na to. Mi je bilo vse drugo precej bolj pomembno kakor ležalniki brez blazin. Moja oblačila vseeno niso bila dovolj debela, da bi naredila malce več udobja, sama ima pa tudi to srečo, da nima kaj preveč mišic ali kakšne druge obloge, in so kosti, kar dobro čutila tiste ležalnike pod seboj.
Celoten raj sončnega zahoda je trajal dobre pol ure in jaz sem si vzela čas za vse to. Od začetka do konca tam sem bila, da uživam v tem, ker ne vem, kdaj bom imela spet takšno priložnost. Res je bil popoln trenutek, ki sem ga morala izkoristiti. Ko je bila že skoraj čist tema sem se končno opravila s plaže. Imela sem kar dogo pot nazaj saj je bila vrsta, kjer so ležalniki zelo dolga in preden sem prišla naokoli, sem prehodila kar veliko razdaljo. Bila sem že zelo lačna, in ko so se ležalniki zaključili, sem zagledala, da je malce naprej ena zanimiva restavracija.